Premišljen, stabilen Evropejec, ki je postal politik
http://www.vecer.com/premisljen-stabilen-evropejec-ki-je-postal-politik-6268366
Avtor INES SABALIĆ, BRUSELJ
PORTRET TEDNA: ANDREJ PLENKOVIĆ, novi premier Hrvaške
Leto 1992 je. Po pomoti, v iskanju nekoga drugega, sem vstopila v prazen manjši urad namestnika hrvaškega veleposlanika pri EU v Bruslju, v eni od anonimnih istih zgradb v bližini evropskih institucij. Delovna miza je bila sprejemljivo pospravljena. K računalniku je bila odložena knjiga v francoščini, biografija Napoleonovega ministra za zunanje zadeve Talleyranda. Poglej, poglej, ambiciozno za nekoga, ki ima 32 let. Talleyrand je bil eden od najsp- osobnejših v dolgi zgodovini evropske diplomacije, pomemben toliko kot tudi Metternich, vendar kot politik pozitiven: želel je in v okviru možno- sti tudi ustvarjal mir. Dobro, morda vse to nima zveze, morda pa jo ima. To je knjiga, ki jo je, kot pečat, tedaj mlad človek, a že visoko pozicioniran, pustil na svojem novem delovnem mestu, v Bruslju. To me zanima, nič manj, je govorila ta knjiga, četudi niti ni bilo veliko takih okoli njega, ki so vedeli za Talleyranda.
Na Hrvaškem so zmotno mislili tisti, ki so ga opisovali kot komolčarja in kasneje kot bruseljskega komolčarja. Resnica je, da je Bruselj poln štreberjev, vendar napredujejo do določenega položaja in če preskočijo svoj realni prag sposobnosti, je to z imenovanjem. Toda štreberji ne dobivajo volitev, in to ne tistih, za katere se je mislilo, da so izgubljene, Plenković pa jih je.
Preden je takrat, 2002., prišel v Bruselj, je imel Andrej Plenković že realno kariero. S 27 leti je postal vodja oddelka za evropske integracije v ministrstvu za zunanje zadeve, in to upravičeno, saj je že zelo dobro poznal materijo. Prav tako je kot zelo mlad po Tuđmanovi smrti vodil predsedniško kampanjo Mateja Granića. Potem ko je Granić izgubil, se mu je očitalo, da se je odločil za napačnega konja v dirki. Nekaj let pozneje mu je Ivo Sanader ponudi visoko, vendar ne dovolj kreativno mesto v hrvaškem timu za pogajanja z EU. Plenković je odbil, in Sanader ga je umaknil iz Bruslja ter poslal v Pariz. Spet so se takrat slišale pripombe, da Plenković ni imel političnega instinkta.
Sanader ga ni nameraval uničiti. Na koncu je bil Plenković namestnik veleposlanika, Pariz pa resnično ni najhujše in najbolj okrutno izgnanstvo. Toda umaknil ga je iz centra sveta, iz zgodovinsko najbolj zanimivega mesta v tem času za hrvaškega diplomata, iz Bruslja. Plenković je svoj čas v Parizu dobro izkoristil, najbolj tako, da je iz bližine preučeval maksimalno kompleksno in zanimivo ter v naših krajih zanemarjeno francosko notranjepolitično sceno, še posebej politične manevre Nicolasa Sarkozyja.
Generalno, zelo pogosto se omenja, da je Andrej Plenković podoben dovčerajšnjemu hrvaškemu premierju Milanoviću. Oba poznam iz Bruslja, od 2000., in mislim, da je podobnost površna. Drži, za oba sta del življenjske tekme odtekla njuna očeta in zahvaljujoč temu nista začenjala z ničle, temveč sta vstopila skozi velika vrata, a nista bila edina s takšno življenjsko prednostjo. Oba sta talentirana za pravno znanost in podobnih let ter oba sta bila v Bruslju kot diplomata, preden sta se politično aktivirala. To, da je eden od njiju meščansko spodoben in drugi ni, da ima eden kontrolo nad impulzi v politični komunikaciji, drugi pa je nima, sta očitni, a postranski razliki.
Vzemimo za primer prav Bruselj. Največja politično-življenjska lekcija, ki jo vsak pametni odnese domov iz Bruslja, je razumevanje za politični kompromis. Kdorkoli pozna bruseljske procese in rezultate, vidi, da se kompromisi prepletajo in množijo kot kalejdoskop. V tem se je treba znajti in napreduje se z izkoriščanjem dogovorjenega in lukenj, ki niso bile dogovorjene. Bruseljska tla se zibajo kakor paluba ladje, niso rigidna in so obenem še spolzka.
Andrej Plenković, ki je prišel v Bruselj leta 2002 kot lokalni superstar v vzponu, ni bil isti tisti, ki je odšel iz Bruslja v Pariz in potem v Zagreb, ko je od blizu videl bruseljsko mašino, medtem ko se je Milanović na Hrvaško s sedeža unije vrnil bolj ali manj isti, kot da se ga izkušnja ni dotaknila drugače kot negativno.
Andrej Plenković je prvi na liderski funkciji na Hrvaškem, ki resnično in globinsko razume Evropo, on je to, kar se v bruseljskem političnem žargonu imenuje Evropejec.
Naredil je številne kompromise, ko je sestavljal vlado. Na primer, pristal je na to, da Božo Petrov postane predsednik sabora. Predsednik stranke iz Metkovića, ki je postala nacionalno pomembna, bo imel veliko vidljivost in zelo veliko dela, vendar, ker je pravzaprav ignorant v vseh sektorskih temah, ne bo ves čas oviral dela vlade. Dve pomembni ministrstvi je prepustil Mostu, za notranje zadeve in za pravosodje. Obenem je sklenil tudi pomembne kompromise z desnico znotraj HDZ-ja. Še vedno ne vemo, ali je HDZ resnično konsolidiran in kakšna je to stranka. Zagotovo vemo, kakšen je Andrej Plenković - on je prav EPP, prav bruseljski, evropski, politik desne sredine. Tak, kakršen se kaže, tudi je. Ne vemo točno, kaj je danes HDZ, magari Tomo Karamarko. Tudi to se bo sčasoma pokazalo, vendar od daleč ni bil tak črni vrag, kot se ga danes prikazuje. (Karamarko, kot ne Milanović, ni znal skleniti kompromisa, če pa ga je, pa je to počel z napačno stranjo.) Toda HDZ je stranka, ki se mora usmeriti, in to, če bo sreča, na pot klasične, evropske desne sredine. Plenković je njihova priložnost.
Preudaren je in stabilen. Misli vnaprej. Od blizu je opazoval Nicolasa Sarkozyja, ko se je vzpenjal na oblast, in način, na katerega je nevtraliziral Le Penove. Vse so to lekcije, ki jih ima novi hrvaški premier v glavi. Ko vidim novice, s kom se srečuje in večerja na Hrvaškem, mi pade na pamet, aha, tukaj išče zaveznike, tukaj ... Postal je politik.
Resnično, slišala sem ob različnih priložnostih, odlično govori francosko, italijansko, nemško in angleško, in to mu je pomagalo pri stikih v Bruslju. Nima kompleksa zaradi visokega bruseljskega miljeja, zato nima niti potrebe biti agresiven do Bruslja. Ko je bil evropski poslanec je pridobil tudi nekaj močnih nasprotnikov, ki so menili, da večja slika zahteva ugajanje Beogradu v tej fazi, čemur je nasprotoval. Hkrati zagovarja, da mora biti Ukrajina zaščitena pred ruskimi pretenzijami, to pa je stališče, ki v Bruslju prav tako prinaša prijatelje in sovražnike.
Končno, zasebno. Kolikor sem poslušala in slišala od ljudi, ki so mu blizu, je Plenković lojalen prijatelj in topel človek. Te persone ne kaže avtomatsko. V profesionalnem kontaktu je primerno distanciran, vendar ne afektira, ni snob in pripravljen je pomagati.
Oženil se je pred kratkim, relativno pozno, po simpatično burni mladosti. Stanuje v zelo lepi četrti v Zagrebu z zelo diskretno ženo, pravnico, in dveletnim sinom
http://www.vecer.com/plenkovic-znalo-bi-trajati-stiri-leta-6267985
Avtor DRAGO PILSEL, NOVINAR V ZAGREBU